Kako sem prejšnji teden stavkala...

Na prošnjo nekdanje kolegice sem med drugim naredila tole skrpano žogico:

Včeraj je odpotovala v Španijo kot darilce ob zaključku enega od Comeniusovih eko-projektov.

Žogici v slovo sva priložili tole ljubko zgodbo:

Dragan Lukić: Žoga iz cunj 

(prevod Ivan Minatti)

Moja žoga iz cunj ima lastnosti vse naše družine. Sešila sva jo brat Mihec in jaz. Včasih, četudi jo brcneš z vso silo, leze počasi – kot naša babica, a včasih veselo poskakuje – kot sestrica. Drugič spet dirja – kot Mihec. Dostikrat rada skoči tudi na streho – kot očka, ki dan na dan popravlja strešnike. Kdaj pa kdaj šepa – kot naš hromi dedek, ali pa veselo poskoči – kot mamica, kadar je dobre volje. Včasih je celo tako okrogla, kot so moja lica, in je takrat zares podobna pravi žogi. 

                                                                               Pa tudi veste, zakaj je taka?                                                                          

                Zato, ker sva jo sešila iz babičine volnene nogavice, iz sestrine nogavičke, iz očkove rokavice, iz Mihčeve nogavice, 

iz podloge dedkovega suknjiča, iz kosa maminega predpasnika in iz mojega starega raztrganega robca.

lpd