Na prošnjo nekdanje kolegice sem med drugim naredila tole skrpano žogico:
Včeraj je odpotovala v Španijo kot darilce ob zaključku enega od
Comeniusovih eko-projektov.
Žogici v slovo sva priložili tole ljubko zgodbo:
Dragan
Lukić: Žoga iz cunj
(prevod Ivan Minatti)
Moja
žoga iz cunj ima lastnosti vse naše družine. Sešila sva jo brat Mihec in jaz.
Včasih, četudi jo brcneš z vso silo, leze počasi – kot naša babica, a včasih
veselo poskakuje – kot sestrica. Drugič spet dirja – kot Mihec. Dostikrat rada
skoči tudi na streho – kot očka, ki dan na dan popravlja strešnike. Kdaj pa
kdaj šepa – kot naš hromi dedek, ali pa veselo poskoči – kot mamica, kadar je
dobre volje. Včasih je celo tako okrogla, kot so moja lica, in je takrat zares
podobna pravi žogi.
Pa tudi veste, zakaj je taka?
Zato, ker sva jo sešila iz
babičine volnene nogavice, iz sestrine nogavičke, iz očkove rokavice, iz
Mihčeve nogavice,
iz podloge dedkovega suknjiča, iz kosa maminega predpasnika
in iz mojega starega raztrganega robca.
lpd